Luskavica ali psoriaza je kronična in nenalezljiva vnetna bolezen, ki lahko prizadene več organskih sistemov. Gre za prekomerno razraščanje epidermalnih keratinocitov v kombinaciji z vnetjem vrhjice (epidermisa) in usnjice (dermisa).
Prizadene približno 1–5% ljudi, večje tveganje za bolezen imajo ljudje s svetlo kožo. Pojavi se lahko kadarkoli v življenju, najpogosteje med 16. in 22. letom ter med 57. in 60. letom starosti. Najpogosteje se kaže kot dobro omejene rdečkaste bunkaste in ploščate spremembe, pokrite s srebrnkastimi luskami, najpogosteje na koži komolcev, kolen in lasišča, nad trtico in ledveno hrbtenico (lumbosakralno) ter na koži glavice penisa. V do 30 % primerov so prizadeti tudi sklepi, pri 10 % se pojavijo težave z očmi, pogosteje pri moških.Vzrok bolezni ni pojasnjen, kaže pa, da je vpleten imunski sistem,obstaja genetska nagnjenost k obolenju.

Luskavica se pojavlja v zagonih (izboljšanja in poslabšanja), sprožilci poslabšanja so lahko sistemski ali okoljski (stres, okužbe, poškodbe, zdravila…).

Simptomi so navadno minimalni z občasnim blagim srbenjem, pri nekaterih se razvije huda bolezen z bolečim vnetjem sklepov (artritis). Večje breme za obolelega lahko predsavlja tudi zaradi kozmetičnega učinka kožnih sprememb. Vpliva na kakovost življenja in potencialno tudi na življenjsko dobo, pri bolnikih luskavico je treba hitreje posumiti na možen razvoj depresije.

Diagnoza je klinična, na podlagi videza in razporeditve kožnih sprememb. V terapiji se uporabljajo lokalna in sistemska zdravila, fototerapija, pomagajo tudi zmanjšanje stresa, klimatoterapija, sončna svetloba, vlažilne kreme in salicilna kislina.

Za nastanek je pomembna dednost in očitno gre za poligenski način dedovanja, vendar natančnih vzrokov še niso ugotovili. Doslej omenjajo 8 genskih lokusov, ki naj bi bili povezani z nastankom luskavice, poleg genskih dejavnikov pa so med sprožilnimi dejavniki luskavice tudi okužbe, alkoholizem, psihični stres ter motnje v delovanju žlez z notranjim izločanjem.

Luskavica je pogosta kožna bolezen. V zahodni in severni Evropi raziskave kažejo, da je razširjenost luskavice okoli 1–2 %; višja je v predelih, kjer so ljudje v preteklosti živeli izolirano.[3] V Sloveniji je razširjenost približno 2% (raziskava na območju Celja je pokazala 1,18% razširjenost[3]) na Japonskem približno 0,2%, pri Eskimih in Indijancih luskavice praktično ni.